Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafije (Ljubljana: Študentska založba, 2012)

Četrtek, 12 April 2012 11:23

Recimo, da obstajata dve vrsti pisateljev, tisti, ki pišejo o sebi, in tisti, ki pišejo o drugih. Ali drugače: obstajajo pisatelji, ki so del zgodbe, ki jo pišejo, in zgodba teče skoznje kot vlak po tirih in je pisatelj strojevodja, lokomotiva, vagoni, vsi potniki in kovčki hkrati. In obstajajo pisatelji, ki pišejo o zgodbah, vlak-zgodbo opazujejo kot postajenačelniki izza stekel postajne hišice, kakor kretničarji podstavljajo tire v pravo smer in vlak-zgodba se jih dotakne le kot piš mimo drveče konstrukcije, ki jim privzdigne robove uniforme, ali jih le kot hrušč zaviranja zaboli v ušesih. Na videz. Kajti tudi ti pisatelji, ki pišejo o drugih, v resnici pišejo o sebi, prikrito, skromno, z distanco, z zavračanjem, morda zgolj nezavedno, a vendarle: o sebi.

Na prvi pogled je Šiškin pisatelj, ki življenje predvsem opazuje in si z njim nikoli preveč ne maže rok, niti s tinto, ki bi se mu v navalu navdiha razlila po napisanem, saj je za kaj takega preveč priseben (in seveda piše na računalnik). Rus s švicarskimi manirami zgodbe zapiše jasno in natančno začrtano, bralcu jih preda kot že sestavljene modelčke, ki redko pustijo prostor za bralčev angažma. V Učni uri kaligrafije se ta angažma zvede na bralčevo prepoznavo učne ure literarne šole ruskega zlatega veka, saj v njej Šiškin (tudi slogovno) preigrava starega znanca ruske literature, malega človeka-uradnika, le da je ta modernim časom primerno bolj odkrito shizofren, kar še bolj omogoča, da skozenj spregovorijo Gogolj, Čehov in ostala kompanija.

V Zvoniku Svetega Marka Šiškin – spet, na prvi pogled – spregovori kot arhivar, ki je našel pisma-dokumente neke nenavadne ljubezni med Rusinjo in Švicarjem iz časa ruske revolucije in se odločil svojo zanimivo najdbo odkriti svetu. Njegov skromni uvod k zgodbi pa daje slutiti, da se ljubezensko dopisovanje takšnih skrajnosti, nihajoče med pragmatičnostjo in lovljenjem ideala, lahko zgodi tudi znotraj enega človeka, med možganskima poloblama kakega Rusa s švicarskimi manirami recimo in nenadoma to ni več zgodba o drugih.

Plašč s pasom je že navzven najmanj zgodba o drugem. Preko množice zgodb, ki pahljačasto vznikajo in se med sabo povezujejo kot bolj ali manj oddaljena kolena v razvejanem družinskem drevesu, se povzpnemo do dveh izvornih celic: ena je Šiškin, pisatelj, ki se z zrele distance odraslega spominja svojega otroškega in mladostniškega sveta – v katerem je zagrešil tudi molk do mame in se kasneje zanj, pravi, spokorjeval v svojih romanih ter se v Plašču s pasom, kot kaže, vendarle pomiril in si odpustil –, za katerega se zdi, da se ni kontinuirano prelil v svet Šiškina, pisatelja, saj se zgodbe (tokrat njegove osebne) berejo prav kot zgodbe o drugem. Druga izvorna celica Šiškinovega drevesa je prikrita oda občutku, ki ga je prvič doživel kot enajstletni deček na dači, oda »točkam prenosa«. Trenutkom, ko »dobi skladatelj melodijo, pesnik verze, zaljubljenec ljubezen, prerok boga.«

Zdi se, da Šiškinove zgodbe nihajo med tema izvornima celicama, med katerima obstaja vrzel, prav tista med peronom in vlakom, v katero kot otrok ni padel, ker ga je za pas na plašču ujela mati. In smo spet na začetku: biti na peronu ali biti na vlaku …

Leave a Comment

(0 Comments)

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja