Prijahala Veronika do celjskih vrat II

Torek, 9. marec 2010

Lev Detela: Tri zvezde: roman o celjskih grofih in Veroniki Deseniški, II. knjiga; Založba Ved; Ljubljana 2008

Dvojezični – slovensko-nemški – literat Lev Detela v drugem delu romana Tri zvezde zaključi življenjsko pot protagonistke Veronike Deseniške in prav tako (četudi simbolično) uprizori propad njenih rabljev, Celjskih grofov.

Nadaljevanje romana je logično sosledje dogodkov, ki so krojili prvi del. Atmosfero radoživosti, brezskrbnosti in le bližajoče se oddaljene nevarnosti, zamenja strah kot glavni nosilec vsakega izmed dveh obširnih poglavij.

Avtorjeva struktura dela ostaja ista. Giblje se med javnim delovanjem (anti)junakov, katerega občasno prekinejo izpovedni pasusi posameznika. V ospredje nekoliko bolj stopi Deseniška sama, ki pred razjarjeno celjsko srenjo pobegne v gozd. Grof Herman, ugašajoča zvezda na celjskem gradu, se neoziraje na svoje protinasto telo in odločitev sodne dvorane (slednja je dekle oprale vsakršne krivde) požene za domnevno čarovnico, ženo svojega najstarejšega sina. V zgodbo mogotcev, v katero je vpleteno dekle z vasi, se občasno integrirajo posamezni drobci ljudi z obrobja, resnicoljubnih pesnikov in (ne)bogaboječih duhovnikov. Slednji – sicer le kot tvorci obrobnega motiva – zaokrožijo zgodovinski roman in fiktivnosti dodajo večjo verodostojnost. Ne gre verjeti, da je celotna pripoved verodostojna, je pa mogoča. Vsekakor gre za roman, kjer preteklost Slovencev ni le lucidno izmišljena, ampak se v njem prepletata resnica (temelječa na Slavi zgodovine Kranjske) in pisateljeva domišljija.

Veronika Deseniška je v srčiki dogajanja; dekle, ki je zamajalo že tako trhlo celjsko rodbino in se vanjo celo priključila, v dotičnem delu nosi več kot le vlogo žrtve. Je simbol vseh žena in deklet, ki so zaradi izrojenih pogledov in dejanj mogočnežev zgorele na grmadi. Naša junakinja sicer gorečim zubljem – predvsem zaradi naprednejših in nepodkupljivih sodnikov – uide, nasilni smrti pa vseeno ne. Menda je njen konec še vedno uganka za zgodovinarje in tudi pisateljska peresa, saj učbeniki in zapisi kronik pripovedujejo različne zgodbe. Detelova interpretacija nesrečnega in grobega konca ene izmed najbolj skrivnostnih slovenskih žena preseže na splošno sprejeto (šolsko) razlago o utopitvi. V naravi, kamor je kot mlado nedolžno dekletce tako rada zahajala, jo – prej posiljeno pod težo Hermanovih vitezov – do smrti pretepejo. Njen konec je skoraj istočasno tudi propad celjskih grofov, ki kmalu klonejo pod habsburškimi meči.

Vzrok nasilnih dejanj, posiljevanj in varanja v dveh kratkih povedih zgovorno (četudi olepšano) strne Barbara, Hermanova hči: Na svetu smo pač zato, da uživamo, se ljubimo, spoznavamo drug drugega … Da prefukamo ta dolgočasni čas, v katerem moramo živeti. O pravi ljubezni je bolj malo besed. Tudi Friderik naj bi – po strokovni literaturi sodeč – zavoljo lastnega življenja zatajil ljubezen do Veronike in jo tako celo on, ujet v očetovo zanko, sam poslal v grob.

Tri zvezde že dolgo ne svetijo več. So le bled opomin in ogledalo slovenske mentalitete. Fikcija ali realnost, to niti ni več tako zelo pomembno. V vsakem, še tako namišljenem in na videz nemogoče (iz)živetem delu, je vsaj kaplja preverljivih dejstev.

Leave a Comment

(0 Comments)

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja