SMS Stiki in Zmenkarije

Ste za to, da spoznate super osebo, s katero boste krajšali vsakdanjik, preživljali prijetne trenutke, počeli večino stvari skupaj in se pri tem počutili odlično? Ste za to, da najdete nekoga, ki vam bo vedno stal ob strani in ob katerem boste izpopolnjeni? Če je vaš odgovor da, potem je čas, da se odločite za sms stike oziroma zmenkarije.

Četudi ste mogoče mnenja, da so tovrstni načini komunikacije bolj za mladostnike, pa ni res, ker vsak človek potrebuje družbo in nekoga, s katerim se bo ujemal. Ne glede na starost. In žal ni vsakemu bilo usojeno, da bi svojo srečo srečal kar tako, mimogrede in se zato morajo določeni ljudje potruditi tudi drugače, da takšno osebo tudi najdejo. Nič hudega, danes je kar nekaj načinov. In eden najzanesljivejših so prav zmenkarije. Zakaj? Ker običajno se teh udeležujejo osebe, ki iščejo enako. In, kje drugje bi lahko našli najbolj primerno osebo? Verjetno nikjer.

Ker je splet že tako odlično sredstvo za spoznavanje novih ljudi, so tudi zmenkarije na spletu odličen način, da se spoznamo z drugimi ljudmi, ki so iskanju enakega kot mi. Pa vendar, obstaja kar nekaj različnih strani, portalov, smsjev, forumov in drugih možnosti, kjer ona ali on išče njega, njo, različne stike, itd. In je prav, da se tudi sami odločimo za zmenek, če želimo najti sebi primerno osebo, ki bo kakorkoli dobro vplivala na naše zadovoljstvo in srečo.

Ni treba, da smo sami, če tega ne želimo. Ni se potrebno zgolj kujati in iskati srečo oziroma čakati nanjo. Potrebno je tudi zanjo nekaj storiti in najboljši način je, da poskušamo najti primerno osebo zase prav s pomočjo zmenkraije, ki so dandanes res odličen in eden najboljših načinov, da najdemo tisto, kar iščemo. Tako več ne bomo nikoli sami in bo ob nas vedno oseba, zaradi katere se bomo počutili občutno bolje in nam bo prinesla zadovoljstvo. Čeprav mogoče verjamemo v usodo in smo prepričani, da to kar nam bo namenjeno nas bo počakalo, pa vendar je potrebno kdaj pa kdaj tudi usodo izzvati oziroma stopiti ji naproti in se tudi sami potruditi, da jo soustvarjamo in ne zgolj čakamo pri čemer nam lahko pomagajo sms stiki.

Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafije (Ljubljana: Študentska založba, 2012)

Četrtek, 12 April 2012 11:23

Recimo, da obstajata dve vrsti pisateljev, tisti, ki pišejo o sebi, in tisti, ki pišejo o drugih. Ali drugače: obstajajo pisatelji, ki so del zgodbe, ki jo pišejo, in zgodba teče skoznje kot vlak po tirih in je pisatelj strojevodja, lokomotiva, vagoni, vsi potniki in kovčki hkrati. In obstajajo pisatelji, ki pišejo o zgodbah, vlak-zgodbo opazujejo kot postajenačelniki izza stekel postajne hišice, kakor kretničarji podstavljajo tire v pravo smer in vlak-zgodba se jih dotakne le kot piš mimo drveče konstrukcije, ki jim privzdigne robove uniforme, ali jih le kot hrušč zaviranja zaboli v ušesih. Na videz. Kajti tudi ti pisatelji, ki pišejo o drugih, v resnici pišejo o sebi, prikrito, skromno, z distanco, z zavračanjem, morda zgolj nezavedno, a vendarle: o sebi.

Na prvi pogled je Šiškin pisatelj, ki življenje predvsem opazuje in si z njim nikoli preveč ne maže rok, niti s tinto, ki bi se mu v navalu navdiha razlila po napisanem, saj je za kaj takega preveč priseben (in seveda piše na računalnik). Rus s švicarskimi manirami zgodbe zapiše jasno in natančno začrtano, bralcu jih preda kot že sestavljene modelčke, ki redko pustijo prostor za bralčev angažma. V Učni uri kaligrafije se ta angažma zvede na bralčevo prepoznavo učne ure literarne šole ruskega zlatega veka, saj v njej Šiškin (tudi slogovno) preigrava starega znanca ruske literature, malega človeka-uradnika, le da je ta modernim časom primerno bolj odkrito shizofren, kar še bolj omogoča, da skozenj spregovorijo Gogolj, Čehov in ostala kompanija.

V Zvoniku Svetega Marka Šiškin – spet, na prvi pogled – spregovori kot arhivar, ki je našel pisma-dokumente neke nenavadne ljubezni med Rusinjo in Švicarjem iz časa ruske revolucije in se odločil svojo zanimivo najdbo odkriti svetu. Njegov skromni uvod k zgodbi pa daje slutiti, da se ljubezensko dopisovanje takšnih skrajnosti, nihajoče med pragmatičnostjo in lovljenjem ideala, lahko zgodi tudi znotraj enega človeka, med možganskima poloblama kakega Rusa s švicarskimi manirami recimo in nenadoma to ni več zgodba o drugih.

Plašč s pasom je že navzven najmanj zgodba o drugem. Preko množice zgodb, ki pahljačasto vznikajo in se med sabo povezujejo kot bolj ali manj oddaljena kolena v razvejanem družinskem drevesu, se povzpnemo do dveh izvornih celic: ena je Šiškin, pisatelj, ki se z zrele distance odraslega spominja svojega otroškega in mladostniškega sveta – v katerem je zagrešil tudi molk do mame in se kasneje zanj, pravi, spokorjeval v svojih romanih ter se v Plašču s pasom, kot kaže, vendarle pomiril in si odpustil –, za katerega se zdi, da se ni kontinuirano prelil v svet Šiškina, pisatelja, saj se zgodbe (tokrat njegove osebne) berejo prav kot zgodbe o drugem. Druga izvorna celica Šiškinovega drevesa je prikrita oda občutku, ki ga je prvič doživel kot enajstletni deček na dači, oda »točkam prenosa«. Trenutkom, ko »dobi skladatelj melodijo, pesnik verze, zaljubljenec ljubezen, prerok boga.«

Zdi se, da Šiškinove zgodbe nihajo med tema izvornima celicama, med katerima obstaja vrzel, prav tista med peronom in vlakom, v katero kot otrok ni padel, ker ga je za pas na plašču ujela mati. In smo spet na začetku: biti na peronu ali biti na vlaku …

Komentarji na: Neustavno financiranje občin

Wed, 28 Nov 2007 16:30:16 +0000

Neustavno financiranje občin

Če se ne motim je Q7 bager firme Audi, ki ga drugače vozijo mlada dekleta in tetovirani nasilneži na sprehod v BTC.

Mogoče (samo mogoče) bi se obrestovalo pogledati, kakšno inflacijo imajo na tujem – na primer v domu svobodnih in deželi hrabrih (ZDA). Očitno je, da svetovni trgi doživljajo sredjne velik kolaps in da je evropska inflacija samo blag pomladni dežek v primerjavi z ameriškim viharjem.

Nekako ne uspem dojeti, kako je Bajuk lahko tudi teoretično odgovoren za krizo svetovnega gospodarstva. In zakaj velestrokovnjaki rdečega bloka tako vehementno vztrajajo, da Slovenija ni del te ekonomije…

Jaz svojih uspehov ali neuspehov ne pripisujem nobeni vladi, ker menim, da lahko sposoben človek uspe v kakršnih koli pogojih. Vseeno mi je, katera vlada mi krade težko prigaran denar. Moti me bolj to, da je v Sloveniji tak apartheid

Kristjani in pretežno desno usmerjeni državljani smo demonizirani, prikazani kot cerkveni hlapci in brezvedni maloumni ničetje.

Na lastna ušesa sem slišal praznino odgovorov mladih bodočih volilcev o njihovi prihodnosti. Dolgolasi 16 letnik je kot svojo največjo željo povedal, da bi cerkvi vzel oblast, da bi imel več svobode in bi lahko delal karkoli. Naj mi nekdo pove, kako lahko brezbožno dete, ki ni prestopilo praga nobenega svetišča s takim žarom zatrjuje, da ga cerkev omejuje? Zato, ker je tako programiran. Ker so tako prigramirani njegovi starši… Ker je taka celotna slovenija… In ker temu ne bo konce še sto in sto let.

Narod brez možganov in srca.

Če se ne motim je Q7 bager firme Audi, ki ga drugače vozijo mlada dekleta in tetovirani nasilneži na sprehod v BTC.

Mogoče (samo mogoče) bi se obrestovalo pogledati, kakšno inflacijo imajo na tujem – na primer v domu svobodnih in deželi hrabrih (ZDA). Očitno je, da svetovni trgi doživljajo sredjne velik kolaps in da je evropska inflacija samo blag pomladni dežek v primerjavi z ameriškim viharjem.

Nekako ne uspem dojeti, kako je Bajuk lahko tudi teoretično odgovoren za krizo svetovnega gospodarstva. In zakaj velestrokovnjaki rdečega bloka tako vehementno vztrajajo, da Slovenija ni del te ekonomije…

Jaz svojih uspehov ali neuspehov ne pripisujem nobeni vladi, ker menim, da lahko sposoben človek uspe v kakršnih koli pogojih. Vseeno mi je, katera vlada mi krade težko prigaran denar. Moti me bolj to, da je v Sloveniji tak apartheid

Kristjani in pretežno desno usmerjeni državljani smo demonizirani, prikazani kot cerkveni hlapci in brezvedni maloumni ničetje.

Na lastna ušesa sem slišal praznino odgovorov mladih bodočih volilcev o njihovi prihodnosti. Dolgolasi 16 letnik je kot svojo največjo željo povedal, da bi cerkvi vzel oblast, da bi imel več svobode in bi lahko delal karkoli. Naj mi nekdo pove, kako lahko brezbožno dete, ki ni prestopilo praga nobenega svetišča s takim žarom zatrjuje, da ga cerkev omejuje? Zato, ker je tako programiran. Ker so tako prigramirani njegovi starši… Ker je taka celotna slovenija… In ker temu ne bo konce še sto in sto let.

Narod brez možganov in srca.

Neustavno financiranje občin

Prijahala Veronika do celjskih vrat II

Torek, 9. marec 2010

Lev Detela: Tri zvezde: roman o celjskih grofih in Veroniki Deseniški, II. knjiga; Založba Ved; Ljubljana 2008

Dvojezični – slovensko-nemški – literat Lev Detela v drugem delu romana Tri zvezde zaključi življenjsko pot protagonistke Veronike Deseniške in prav tako (četudi simbolično) uprizori propad njenih rabljev, Celjskih grofov.

Nadaljevanje romana je logično sosledje dogodkov, ki so krojili prvi del. Atmosfero radoživosti, brezskrbnosti in le bližajoče se oddaljene nevarnosti, zamenja strah kot glavni nosilec vsakega izmed dveh obširnih poglavij.

Avtorjeva struktura dela ostaja ista. Giblje se med javnim delovanjem (anti)junakov, katerega občasno prekinejo izpovedni pasusi posameznika. V ospredje nekoliko bolj stopi Deseniška sama, ki pred razjarjeno celjsko srenjo pobegne v gozd. Grof Herman, ugašajoča zvezda na celjskem gradu, se neoziraje na svoje protinasto telo in odločitev sodne dvorane (slednja je dekle oprale vsakršne krivde) požene za domnevno čarovnico, ženo svojega najstarejšega sina. V zgodbo mogotcev, v katero je vpleteno dekle z vasi, se občasno integrirajo posamezni drobci ljudi z obrobja, resnicoljubnih pesnikov in (ne)bogaboječih duhovnikov. Slednji – sicer le kot tvorci obrobnega motiva – zaokrožijo zgodovinski roman in fiktivnosti dodajo večjo verodostojnost. Ne gre verjeti, da je celotna pripoved verodostojna, je pa mogoča. Vsekakor gre za roman, kjer preteklost Slovencev ni le lucidno izmišljena, ampak se v njem prepletata resnica (temelječa na Slavi zgodovine Kranjske) in pisateljeva domišljija.

Veronika Deseniška je v srčiki dogajanja; dekle, ki je zamajalo že tako trhlo celjsko rodbino in se vanjo celo priključila, v dotičnem delu nosi več kot le vlogo žrtve. Je simbol vseh žena in deklet, ki so zaradi izrojenih pogledov in dejanj mogočnežev zgorele na grmadi. Naša junakinja sicer gorečim zubljem – predvsem zaradi naprednejših in nepodkupljivih sodnikov – uide, nasilni smrti pa vseeno ne. Menda je njen konec še vedno uganka za zgodovinarje in tudi pisateljska peresa, saj učbeniki in zapisi kronik pripovedujejo različne zgodbe. Detelova interpretacija nesrečnega in grobega konca ene izmed najbolj skrivnostnih slovenskih žena preseže na splošno sprejeto (šolsko) razlago o utopitvi. V naravi, kamor je kot mlado nedolžno dekletce tako rada zahajala, jo – prej posiljeno pod težo Hermanovih vitezov – do smrti pretepejo. Njen konec je skoraj istočasno tudi propad celjskih grofov, ki kmalu klonejo pod habsburškimi meči.

Vzrok nasilnih dejanj, posiljevanj in varanja v dveh kratkih povedih zgovorno (četudi olepšano) strne Barbara, Hermanova hči: Na svetu smo pač zato, da uživamo, se ljubimo, spoznavamo drug drugega … Da prefukamo ta dolgočasni čas, v katerem moramo živeti. O pravi ljubezni je bolj malo besed. Tudi Friderik naj bi – po strokovni literaturi sodeč – zavoljo lastnega življenja zatajil ljubezen do Veronike in jo tako celo on, ujet v očetovo zanko, sam poslal v grob.

Tri zvezde že dolgo ne svetijo več. So le bled opomin in ogledalo slovenske mentalitete. Fikcija ali realnost, to niti ni več tako zelo pomembno. V vsakem, še tako namišljenem in na videz nemogoče (iz)živetem delu, je vsaj kaplja preverljivih dejstev.

17. Zlati znak Občine Krško

Ob prazniku občine Krško je bila na stadionu Matije Gubca že tradicionalna dirka za ZLATI ZNAK občine Krško in BABIČEV POKAL. Norvežan Rune Holta, Američan Ronnie Correy in Poljak Dera, so tik pred dirko odpovedali svoj nastop, kjub temu pa je okrog 5.000 gledalcev uživalo v izrednih vožnjah mojstrov speedwaya. In še nekaj je zelo pomembno: kljub drznim vožnjam, je dirka minila brez enega samega padca!

Tokrat so tudi naši tekmovalci igrali glavno vlogo. Predvsem Ferjan je bil zvezda večera, saj je za Avstralcem Wiltshirom postal drugi dvojni zmagovalec (zlati znak in Babičev pokal) v zgodovini tega tekmovanja. Matejev nastop je bil najprej pod vprašajem, vendar so njegove zmage in veliko število njegovih privržencev na koncu le prepričale organizatorje, da so mu poslali vabilo za dirko. Ker je še prejšnji večer dirkal v angleškem Oxfordu, je v soboto (na dan dirke) ob pol dveh popoldne priletel na brniško letališče. Kljub temu, da njegovo zdravstveno stanje ni bilo najboljše (še vedno je imel vročino, bolela pa sta ga zob in grlo) pa se je takoj po prihodu domov lotil priprave svojih motorjev. Na stadion Matije Gubca je prispel malo pred iztekom časa za tehnični pregled.

Na dirki pa je Matej blestel. V 15. vožnji ga je sicer premagal mali Danec Clausen. Matej je sicer bolje štartal in povedel, v tretjem krogu pa ga je Clausen prehitel po zunanji strani. “Vozil sem po sredini steze, čeprav bi moral še bolj zunaj. Morda sem naredil tudi drugo napako, ker nisem gledal nazaj,” je po porazu razmišljal Matej. V dodatni vožnji za zmago pa Matej napake ni več ponovil in se tako na najlepši možni način oddolžil odličnemu Dancu.

Najboljših osem se je potem v dveh polfinalih in finalu pomerilo še v dirki za 7. Babičev pokal. V prvem polfinalu je Parkerju štart bolje uspel, kot Ferjanu, ki je dejal, da ta večer notranja pozicija ni bila najboljša. Matej je potem do cilja napadal Avstralca, vendar je dirko končal ‘samo’ na drugem mestu, ki pa ga je kljub temu pripeljalo v finale. V zadnjem nastopu sobotnega večera pa se je Matej oddolžil tudi Parkerju, ki tokrat ni mogel ogroziti njegove zmage. “Vročina in premalo hrane, ker zaradi grla ne morem jesti, sta me kar precej zdelala, tako da sem v zadnjem krogu zmanjšal hitrost. Zelo sem vesel današnjih zmag. Hvala vsem članom mojega kluba HOPLA in seveda vsem ostalim gledalcem, ki so navijali zame in mi pomagali do zmag,” se je po uspehu veselil Matej. Po dirki se je množica mladih še dolgo gnetla okrog Matejevega kombija in čakala na njegovo sliko ali plakat!

Odličen je bil tudi naš drugi predstavnik Izak Šantej, ki je tudi nastopal z nezaceljeno poškodbo kolena. Na dirki za zlati znak je le za las zgrešil tretje mesto, v polfinalu Babičevega pokala pa je premagal tudi Clausena, v finalu pa žal ni ponovil vožnje iz polfinala.

Roman Špitaler se je tudi zelo trudil, enkrat je z odličnim štartom celo povedel, potem pa se je pokazalo, da Roman nima dovolj dirk, da bi se lahko kosal z odličnimi tujci.

Razočarala sta lanski zmagovalec zlatega znaka Danec Pedersen in lanski zmagovalec Babičevega pokala Madžar Tihanyi. Na koncu pa je tudi Italijan Maida upravičeno zmajeval z glavo, saj je zbral vsega skupaj 5 točk.

Nazaj

30.1. – 31.1.2010

“Silver Thread” – Introductory workshop of “Psychotherapy of the body by the 8th key”

What is “Psychotherapy of the body – the 8th key”?

It is a holistic system of natural healing which resonates with the language of the organs of the body in all three dimensions – physical, mental and spiritual. By the ancient knowledge as it is preserved in the Kabala (as a scientific language of ancient times) the system gives us the key to the formula that reconnects us with the first memory that is printed in our DNA at an energetic dimension. This regenerates our abilities for transformation on all levels of existence in all cycles of life.

How does the system work and what are the benefits that the system provides?

By activating the tools of the system, it transfers the brilliance light from the source of all living to each cell of our organs. With the powerful softness it makes a pass by to pain and blockages, it releases traumas and dust, and heals chronic and acute illnesses from the “fetus day” till today. It enables the body to activate the wonder of healing itself. It allows giving up old habits and patterns of thinking and creating a new reality. Using a “silver thread” the system reconnects us to our first nature and enables us to manifest our real talents and potentials.

By using this system you will have the tools for an awareness path, for self-healing and to help the family and close surroundings.

The workshop consisting of a theoretical and a practical part resonates with the frequency of the woman/man wisdom. We will learn the following tools: fetus breathing, meditation – a »presence« exercise to activate the brilliance light, primal movement exercises – proper walking, standing and sitting, connection with the “silver thread”, prayer and blessing, healing touch for self-healing, and wise nutrition.

The workshop will be led by an esoteric teacher and cabbalist Avigail Mor from Israel. Her knowledge and experience have been gained by studying and researching alternative and complementary healing practices. She passes on her knowledge by a vivid and accessible approach in order to use and try this knowledge in everyday life.

The workshop will take place on 30th and 31th (from 10.00 to 20.00) of January, 2010, in Aluma InnoMedic© Centre in Ljubljana (Cesta v Zgornji Log 42, 1000 Ljubljana, Vič).

The fee: 300 euros (DDV is included). Advance at registration (in cash or at account TRR Aluma d.o.o., TRR 10100-00440-38383, Bank Koper): 50 euros.

The workshop is suitable for women and men and no knowledge in advance is needed. It is suitable also for those who have already participated at this workshop and would like to repeat the experience. Translation from English will be provided. There will be short brakes during the workshop. Comfortable dress and slippers are recommended and leave the jewellery and watches at home.

For registration and additional information call +386 40 221 459 or write to #EM#696f646c44646a726568247865#EM# . The registrations are accepted till January 15th 2010 or till the maximum number of participants is reached.

By using the silver threat you do not need to stop the train of life in order to be alive.

Prvi sportni dan te sezone…

Sportni dan, 30. 10. 1998

Prvi sportni dan Legebitre v tej sezoni se je odvijal v soncnem, a nekoliko hladnem petkovem popoldnevu konec oktobra. Sam sem bil sicer informiran, da gremo v kino, vendar me dejstvo, da bom moral pesaciti na Roznik, ni prevec pretreslo, saj mi hoja v naravi ugaja.

Cetrt cez tretjo smo se skupaj z zamudniki vendarle odpravili od Kersnikove proti Tivoliju, kjer je vecina predstavnic neznega spola (ne, to nismo bili fantje) ze zaostala za nami, tako da se je skupina razlezla na slabih sto metrov. Pri Belviju se nam je pridruzila se Maja s svojim crnim Capom – en velik kuza, ki je neprestano tekal okoli nas in ob nasih nogah, in me je nekajkrat skoraj podrl na tla. Med hojo na hrib je pretok informacij med nami postajal vedno vecji, saj nas je ‘sport’ ogrel in nam dajal zaloge energije za govorjenje, ki nam je skrajsalo cas na minimum.

Na vrhu smo se usedli in predali soncu, ki je imel se slabo uro, da nas je grel, narocili in popili pijaco, nato pa je ze bil cas za igre…

Bile so tri in sicer se je prva imenovala DAN-NOC – igra, v kateri je Miha izgovarjal besedi DAN in NOC v zaporedju, ki si ga je sam izmisli, ostali pa smo morali ob besedi DAN vstati, ob besedi NOC pa pocepniti. Seveda nas je poskusal zmesti s tem, da je ob nepravem trenutku tudi sam pocepnil ali vstal, in moram priznati, da mu je kar uspevalo, saj smo izpadali iz igre lepo po vrsti, dokler v finalu ni zmagal Grega. Za nagrado je dobil cokolado.

Druga igra je bilo tekmovanje treh skupin, ki so morale v desetih minutah nabrati cimvec razlicnih listov jesenskih barv. Jaz sem bil v skupini z Manco in Mihom in nam je od zacetka do konca kazalo kar vredu, saj smo zagreto nabirali liste, ki smo jih imeli kmalu ze kar lep kup. Vmes smo naleteli na mrtvo zival, nekoliko krvavo, ki je sprva izgledala kot zajec (svetel kozuh), ampak od blizu so se videle se bodice na hrbtni strani, tako da je slo za jeza (strokovna ocena 😉 ) (kar je ugotavljal Igor sam – Miha in jaz sva se lepo pobrala cim dlje od mrtve zadeve). Ponosni na svoj kup listja smo stegnili nosove, ko smo se sele pri komisiji (Tadej) spomnili, da veljajo le jesensko obarvani listi, tako da smo lahko polovico zelenja vrgli stran. Zmagala je ekipa, v kateri je bil spet Grega, a je ostali dve skupini prehitela le za en list – jesensko obarvan seveda. Nagrada za zmagovalno ekipo je bila – cokolada.

Zadnja igra, pantomima, je bila od vseh se najbolj zabavna. Razdeljeni smo bili v dve skupini, v Cesarke in Meskalinke, ugibali pa smo, kaj nam hocejo prikazati nasi pantomimiki; Nina, Miha in Tadej. Razmeroma hitro smo uganili vse: Michaela Jacksona, Martino Navratilovo, varno spolnost, vesoljni potop, divji seks in se nekaj motivov, ki se jih trenutno ne spomnim vec O:-). V tej igri so zmagali Meskalinki (v kateri je bil spet Grega), nagrada pa je bila nekoliko bolj izvirna, in sicer so to bili cokoladni bonboni.

Stemnilo se je ze in zato smo pospeseno pospravili smeti za seboj in odsli v temi ter ob poslusanju ene spooky zgodbe o vesoljckih proti mestu, kjer so se nase poti razsle – eni domov, drugi na burek. Popoldne je bilo res prijetno in verjetno tudi najbolj sprosceno ter druzabno od vseh srecanj skupine do sedaj.

Pokojninska reforma sprejeta

15. december 2010 ob 8:16

Taka pokojninska reforma kot je sprejeta ni reforma, je računovodski ukrep, ki bo naredil pokojninsko blagajno vzdržno s tem, ko bo zmanjšal število upokojencev in pokojnine. Ukrep je potreben zato, da se zagotovi vzdržna državna blagajna, ki bo sposobna najemati kredite in predvsem plačevati obresti, ki jih je država najela in dala v finančni sektor za pokrivanje hazardnih črnih lukenj.

To jasno kaže, da država (enako je v državah zahodnega sveta) ni Republika, kjer bi vladalo ljudstvo, pač pa je država Remony, torej institucija v posesti kapitala, ki mora skrbeti za njegovo varnost in oplajanje. Republika skrbi za državljane.

Če bi banke, denar, ki so ga dobile za pokrivanje vseh lukenj nastalih zaradi kreditov danih na lep obraz, kot se je še ne dolgo nazaj hvalil Korde, sedaj namenjale za oživljanje gospodarstva, investicije in nova delovna mesta, bi človek še sprejel, da moramo pokrivati hazardne igre drugih.

Naj Pahor in Križanič povesta koliko denarja je bilo danega v finančni sektor (dokapitalizacije, vloge in depoziti), koliko se je država na ta račun zadolžila in koliko denarja je bilo iz bank danenga na finačni trg in predvsem v realno gospodarstvo za razvoj (ne v njihov črne luknje). Suša kot v puščavi je ta čas na področju investiranja.

Če kdo misli, da je v zahodnem svetu kaj drugače se moti. Kapital, ki je bil tako ozdravljen z zategovanjem pasu se seli na rastoče trge. Iz Švice je letos odteklo 50 milijard črnega-umazanega denarja na Kitajsko. Naj povedo ti Ozdravljeni bančniki koliko je šlo na te trge denarja od 10 000 milijard, ki so jih zahodne države dale v sanacijo finančnega sektorja.

Ob pokojninski reformi bi od mojih poslancev pričakoval te podatke, pa jih ne bom dobil, ker jih tudi finančniki skrivajo bolj kot Američani svoje depeše.

Pokojninska reforma in vsi ostali ukrepi zategovanja pasu so zato samo v službi svetovnega finančnega kapitala, da si zagotavlja varnost in čas, da se seli na varno na rastoče trg. Na Zahodu bo ostal le v sektorjih in dejavnostih, ki jim ponudba iz Indije ali Kitajske ne more konkurirati ali pa so inovativno, razvojno in organizacijsko dovolj vitalni.

V kako močnem primežu interesa kapitala so vlade kaže primer zagotavljanja denarja za Grčijo in ostale prezadolžene države. Če bi bila ljudska oblast nad močjo in interesom kapitala, bi sanacijo prezadolženih proračunov držav naložila finančnemu sektorju samemo in to tako, da bi jih zavezala, da smi oblikujejo rizični sklad. Tako pa so države najele kredite od tega finančnega sektorja, plačujejo obresti, denar dale vladam, da so ga te lahko redno vračale temu istemu finančnemu sektorju.

Brez korenite spremembe finančnega sektorja in tega, da se akum8ilacija, ki je v njem ne vrne v realni sektor (pa ne s krediti pač pa preko davkov) ni izhoda iz krize. Prav to neravnovesje, ki ga povzroča prevelika akumulacija v finančnem sektorju, je vzrok krize. Pokojninska reforma, če jo gledamo tako, kot sem argumentiral, zato ohranja nespremenjen finančni sektor in ne prispeva k izhodu iz krize. Problem je še večji zato, ker se ima kapital kam seliti in se seli, mi pa mu z zategovanju pasu polnimo malho.

2. Filip pravi :

Vestnik nasveti

Pretlačena radičeva juha

300 g radiča, 60 g čebule, 180 g zelene, 80 g korenja, 100 g krompirja, 50 g masla, 10 g hrena, 5 g česna, 10 cl sladke smetane, sol, poper

Čebulo narežemo na kocke, prav tako zeleno, korenje in krompir. Vse skupaj na olju v kozici rahlo prepražimo, nato dodamo sesekljan česen in nastrgan hren. Premešamo, zalijemo z jušno osnovo in začinimo. Počasi kuhamo. Posebej v majhni količini slane vode prevremo narezan radič, ga odcedimo in dodamo juhi. Ko je zelenjava kuhana, juho pretlačimo. Ponovno pristavimo, dodamo smetano, prevremo in ponudimo z opečenim belim kruhom.

Telečji medaljon v kakijevi omaki

720 g telečjega fileja, 8 cl olja, 10 g sladkorja, 80 g skute, 280 g kakija, 15 cl belega vina, 12 cl sladke smetane, sol, poper

Telečji file narežemo na tanke rezine, ki jih na deski rahlo potolčemo, solimo in popramo. Olje v kozici segrejemo in na njem opečemo rezine mesa oziroma medaljone. Preložimo jih v drugo posodo, na preostanku maščobe pa karameliziramo sladkor, zalijemo z vinom in prevremo. Dodamo pretlačeno skuto ter olupljen in na kocke narezan kaki. Premešamo, dodamo meso, pokrijemo in dušimo pet minut. Zalijemo s sladko smetano in prevremo. Meso poberemo iz omake in na toplem shranimo. Omako pretlačimo, če je pregosta, jo zalijemo z mlekom in prevremo. Vročo prelijemo po mesu in ponudimo.

Cukinijev puding

60 g ovsene moke, 2 rumenjaka, 12 cl sladke smetane, sol, poper, 250 g cukinov, 30 g masla, 2 beljaka

Ovseno moko, rumenjake, sladko smetano, sol in poper zmešamo. Pustimo stati 20 minut. Med tem cukine olupimo, grobo naribamo in na maslu zdušimo. Ohlajene dodamo pripravljeni mešanici. Iz beljakov stepemo trd sneg in ga rahlo primešamo. Pripravljen puding damo v z maslom namazane in pomokane porcijske oziroma večporcijske modele. Napolnjene modele pokrijemo z alufolijo in robove dobro stisnemo. Položimo jih v kozico z vodo, ki sega do 2/3 modela. Kozico pokrijemo in počasi kuhamo 25 minut, nato modelčke poberemo iz vode, vsebino pa zvrnemo na krožnik k mesu z omako.

Šarkelj z bučnim semenom

14 cl mleka, 20 g kvasa, 10 g kristalnega sladkorja, 120 g margarine, 100 g sladkorja v prahu, 1 vanilin sladkor, 1 jajce, 3 rumenjaki, 320 g mehke moke, limonina lupina, ščep soli, 60 g čokolade, 70 g bučnih semen

Iz mleka, kvasa in kristalnega sladkorja pristavimo kvasec in pustimo, da vzhaja. Margarino, vanilin sladkor in sladkor v prahu penasto umešamo, postopoma dodajamo jajce in rumenjake ter ponovno mešamo do penastega. Vzhajani kvasec pomešamo z rumenjakovo maso, limonino lupino, soljo in moko. Stepamo toliko časa, da se pojavijo mehurčki in testo dobi svilnat lesk. Nato testo pokrijemo in pustimo na toplem vzhajati 30 minut. Testo s kuhalnico ponovno stepamo. Na koncu dodamo grobo sesekljano čokolado in prav tako sesekljano bučno seme. Enakomerno pregnetemo. S testom napolnimo pomaščen in pomokan model za šarkelj – sega naj do polovice modela. Na toplem naj še enkrat vzhaja 15 minut. Pečemo 50 minut pri 175 ° C. Po potrebi ga pokrijemo z alu folijo, da površina ne bo preveč zapečena. Ko je šarkelj pečen, še vročega zvrnemo na kuhinjsko desko in potresemo s sladkorjem v prahu. Režemo popolnoma ohlajenega.